Resnica o resnici

Iskrenost je vrednota, ki se  jo ponovno učimo celo življenje. Je prirojena lastnost delovanja človeka. Imajo jo otroci in vsi vemo, kako radi jih imamo in kako hitro jim odpremo svoje srce , ko nas očarajo s svojo bližino in iskrenim delovanjem. So, kar so…..in to jih dela tako zelo očarljive. Povedo kar mislijo, pokažejo, česa ne marajo in glasno protestirajo, ko se kaj zgodi priti njihovi volji.

Seveda to ne gre več, ko se odmaknemo od maminega naročja, kjer nas je pestovala njena brezpogojna ljubezen. V svetu, kjer se učimo, delujemo, preživljamo in sodelujemo, ne moremo več pričakovati, da bomo razumljeni in sprejeti vedno in povsod. Pričnemo se spreminjati in delovati v svetu različnih ljudi in si priboriti svoje mesto pod soncem.

Tukaj pa nastane težava.Svoje občutke ne moremo vedno pokazati, ker si lahko s tem ustvarimo situacijo, ki nam ni všeč potem…mi smo se sicer izrazili, ampak odzivi ljudi nam potem navadno naredijo druge, neprijetne občutke, ki jih tudi ne maramo. In postavljeni smo pred VELIK, človeški izziv..kako biti zvest svojemu občutku in svoji resnici in še vedno delovati v družbi, ki ima svojo resnico in vsak človek v njej svoje občutke.

V času dela na sebi, ko sem iz otroka, ki ni imel prav nobenih težav z izražanjem, kaj hočem in to TAKOJ……sem se kar težko soočala s tem izzivom. Nekako se ti zdi, da imaš skoraj vedno prav in da je za ljudi okoli mene v bistvu najboljše za NJIH in njihovo osebno rast, da pač morajo strmeti k tem, da sem jaz zadovoljna z njimi in njihovim delovanjem nasploh.  Ker takrat pač delajo prav. Moja resnica je morala biti njihova,če ne, sem jim znala to toliko časa razsvetljevati, da so  “razumeli ” zakaj …….sprejeti mojo resnico….o vsem,seveda….;))

Ni potrebo tukaj posebej poudarjati, da to nekaj ni v redu. Ljudje izgubijo svoj individualnost, svoj tempo osebne rasti in običajno tudi svojo resnico. Živijo nekaj, kar niso zgradili sami….in ko se zgodi, da ljudje, pri katerih so povzeli svojo resnico…odidejo iz njihovega življenja..takrat je njihova resnica o sebi lahko velik problem. Živeti naprej na tej točki je življenje, ki lahko izgubi smisel in vero v lepo…. za kar nekaj let.

Vsi okoli nas so učitelji. Vsi imajo svojo resnico o sebi in o nas. Spoznati, kaj si v resnici je uspeh dela na sebi. Spoznati in sprejeti ljudi okoli sebe s svojo resnico je umetnost. JEZITI SE o tem, kakšno resnico ljudje vidijo skozi nas…je neumnost, ki nam lahko skrha tudi naše zdravje. Ampak to vedno lahko spremenimo, ko si dopustimo sprejeti in ozavestiti dejstvo, da ima vsak človek pravico do svoje resnice in je za svoja dejanja, ki izhajajo iz njegove resnice potem tudi odgovoren…ampak to ne sme biti naš, ampak vedno njihov problem…če seveda to je.

….in resnica nas bo vedno osvobodila….morda ne takoj, morda ne po pričakovanjih, vendar nekaj je na tem, da vedno lahko napredujemo proti boljšemu življenju, če si priznamo, kje smo, kaj smo, kaj nam pripada in kaj NE in kaj bi radi bili. Vse ostalo je potem samo sledenje tej resnici.

Živeti v resnici pa je lepo. Lagati sebi ali drugim ali oboje pa ni lepo niti koristno ne za vas ne za ljudi okoli vas. Razen seveda, če ni to vaša resnica sedaj….vendar ne pozabite na odgovornost…ta je vedno RESNIČNA 😉

Vanda Hartman

www.solni-tempelj.com